Mariborski radio študent

Potenciala Marte Gregorčič

Podrobnosti

Kategorija: Redni program

Ustvarjeno Torek, 20 Marec 2012 23:27

Brez trohice cinizma lahko rečemo, da je številčnost udeležencev presenetila. Prišlo je namreč točno toliko ljudi, da je vsak dobil svoj stol, brez da bi nastala gneča. Med obiskovalci je bila tudi velika skupina študentov, vidno zmedenih in sramežljivih. Najverjetneje so predstavitev obiskali na pobudo katerega izmed njihovih profesorjev. Takšnega načina polnjenja dvoran ob raznih predavanjih, srečanjih, konferencah in podobnem, se profesorji, kot kaže poslužujejo vedno pogosteje. Smotrno je upati, da študentom tovrstno terensko delo ne smrdi pretirano in ga jemljejo kot izpopolnjevanje, prekinitev monotonosti in nakladanja med sterilnimi ali plesnivimi univerzitetnimi stenami. Morda lahko le še malenkostno posmrkamo ob dejstvu, da se študenti praviloma takšnih srečanj ne udeležujejo na lastno pobudo. A kljub temu seveda obstaja verjetnost, da se ob takšnih priložnostih v njih kaj zgane, saj vendar niso roboti, ne neumni. Čeprav včasih delujejo tako. Prav, konec moraliziranja, nadaljujmo.

Da mnogi izmed študentov ne razumejo sile in potrebe, ki žene avtorico v pripovedovanje in posredovanje zgodb o revolucionarnih bojih, je poudaril tudi zadnji izmed gostov, govorečih o knjigi, Bojan Musil. Marto Gregorčič je povabil na predavanje, kjer naj bi študentom predstavila svojo knjigo. Po njenih lastnih besedah se je takrat zapletla v pojasnjenje neoliberalizma, kar pa praviloma ne jemlje samo energije, temveč tudi čas. Tako ji je zmanjkalo prostora, da bi študentom opisala še kakšno izmed uspešnih praks revolucionarnih bojev, katerih po svetu ni malo. Študentje, zmedeni, nedojemljivi in plavajoči v teorijah, so svojo gostjo tako lahko dojeli le kot bitje iz drugega planeta. Če je ta zgodba dejansko vozila po teh tirih, ni moč trditi zagotovo, vsekakor pa je tako bila razumljena s strani avtorice prispevka, ki ga ravnokar poslušate.

Prva gostja, Zoja Skušek je začela govoriti o kapitalizmu in o različnih pogledih nanj. Ti po eni strani kapitalizem predstavljajo kot edino možno alternativo, po drugi strani pa govorijo o njegovi krizi. Kmalu je uspešno zaključila, da kapitalizem za svoje delovanje "odščipne" košček tu in košček tam prav tistim, ki so najbolj občutljivi, ki imajo najmanj. Povsod po svetu pa obstajajo majhni otočki revolucionarnih gibanj, ki kapitalizem postavljajo na laž. Z nekaterimi izmed teh primerov iz Srednje in Južne Amerike, iz Azije, Bližnjega vzhoda in nenazadnje tudi iz Evrope, se je Marta Gregorčič srečala in jih nato opisala v Potencii.

Naslednja gostja predstavitve Potencie, Mira Muršič, mimogrede tudi ena izmed začetnic med pobudniki za vzpostavitev Pekarne, je v začetku svoje predstavitve pogleda na knjigo navedla, da do poglobljenega proučevanja alternativne scene v zadnjem desetletju sploh ni prišlo. Razlog za to absurdnost vidi predvsem v nezmožnosti usmerjanja in sodelovanja ljudi, ki bi to delo opravljali. Na tem mestu je poudarila pomen Urbanih brazd na področju epkja. Projekt naj bi imel trajnostne učinke, v kolikor bo lahko speljan korektno in po planu.

Splošno resignacijo institucij in bohotenje fašizma v zadnjih desetih letih je omenila tudi sama Marta Gregorčič. Tok vztrajanja in "padanja" na to, da ni ničesar mogoče spremeniti, je skušala preusmeriti z opisovanjem dejanskih praks. V vseh primerih gre za dostojanstvene boje, tako imaginarne, da je o njih težko pisati, brez da bi jim že s tem odvzeli njihovo kompleksnost in pomembnost. Kljub vsemu so to prakse, ki zagotavljajo revolucionarno živost in ki dokazujejo, da revolucije sploh niso težke. Ravno nasprotno. Niso niti destruktivne, niti nemočne, prinašajo srečo, zadovoljstvo, sodelovanje, vse lepo v glavnem.

Ko je prišel čas za vprašanja občinstva, je nekdo izmed publike Marto Gregorčič prosil, da bi podala mnenje o sedanji atmosferi Maribora. Povedala je, da Maribor vidi kot ranjeno mesto, ki se muli zaradi predsodka o lastni perifernosti. Da bi lahko zaživel in odvrgel pokrov, ki neprodušno pokriva instistucije, ki nočejo sprejeti novih vizij in odpravil nevladništvo, ki pohablja ter zlorablja, bi moral iti čez svojo ranjenost. To pa je mogoče le z aktivnim delovanjem, ki prečka reko apatije.

Poročilo je po zapiskih, spominu in s pomočjo domišljije spisala Nežka.