V trenutkih osame in introspekcije se je dobro zateči h glasbi. Celovečerni debi skupine Haiku Garden, Where If Not Now, ki je oktobra izšel pri Kapa Records, je kot nalašč ustvarjen za prav te. Where If Not Now se namreč giblje v mejah shoegaza, glasbenega podžanra, ki dobro zajame čustveno pa tudi duševno izgubljenost, tisti občutek krhkosti, a hkrati vitalnosti in lepote. Anže, Matevž, Klemen in Luka tu in tam obidejo pesimizem tega stila ter ga zamenjajo s svetlejšimi obeti za prihodnost.
Uvodni takt bobnarskih palčk je kot tiktakanje ure, preden s komadom Catch My Breath zdrkneš iz trenutka budnosti v psihedelične sanje. Vsa distorzija kitar in melodija nežnega glasu pred tabo zgradi prostrane sanjske dežele, ki se med tvojim letom prosto gibljejo, dobivajo barve in spreminjajo oblike, tako kot je dinamičen tudi sam komad. Ob njegovem izteku oz. prebujenju tako res moraš ujeti sapo.
Naslednja What Lies Within te v prvi minuti prežema z nežno trpkostjo vokala, klaviatur, rahlega šuma kitar in počasnega bobnanja. Iz te začetne goste sence, te postopoma skozi listje dreves osvetli komorebi vedrejših tonov kitar in ritmov. Sijajna kompozicija skladbe obuja nekakšen življenjski optimizem, ki v zastrti apatičnosti opominja na obstoj upanja.
Skladba Barriers je vseskozi prikupno otožna. Nežno preigravanje kitare riše občutek potrtosti, ki je samo podkrepljena z vokalno linijo, da potem proti 4. minuti kitare privzamejo bolj agresivni ton in pomagajo sprostiti vso nabrano negativnost, ki splahni v izteku komada.
Malo čez minuto dolg inštrumentalni Dawn Chorus služi kot uvod v začetek Days, Dripping Away. Prepletanje kitarskih linij s sanjavim odmaknjenim glasom uspešno ponazarja prej omenjeno duševno izgubljenost. Sama melodika slikovito ponazarja stanje, ko je težko obstati na enem mestu in te kar nekam premetava, dnevi pa vseeno počasi mezijo.
Hazel, ki je izšel kot prvi singel z Where If Not Now, te znova pospremi v eteričen svet sanj z zabrisanim zvokom kitar. Sploh v 3. minuti, ko se oglasi sitar, se ti zazdi, da stene okoli tebe začnejo curljati barvo, ki se meša v raznoraznih odtenkih, vse dokler te na koncu ne prebudi blesk in ton činel.
Z Idle Abyss se začenja triptih komadov, ki so na albumu izrazno najbolj obdelani z efekti. Na Idle Abyss se, poleg električnega uvoda ter vmesnih tonov, gradi močna distorzija in z njima nova poslušalska izkušnja, ki pa ni nič manj izrazna kakor pri komadih doslej. Tukaj je prisoten občutek čustvene izgubljenosti: si v praznem breznu, sam s sabo.
Drifter bi se lahko gladko končal nekaj čez 5. minuto, ko potihnejo kitare, a spolzi naprej v nekaj manj kot 4 minute dolgo izgradnjo svoje čutne akustike. Pri 6. minuti se oglasi elektronski beat, njemu pa sledi še preostali inštrumentarij: bobni in kitare, s tem pa prej počasen turoben ritem preide v živahno vedrejšega. Zdi se, da naslovni tavajoči dobi vetra v svoja jadra, kopno pa ni več tako daleč.
Končen Caving je v svoji osnovi bolj post punk ali post rockovski komad z veliko elektronskimi primesmi. Sam vokal je veliko jasnejši in manj pomešan s kitarami kot v prejšnjih komadih, tako pa docela izvzet siceršnji melodiki albuma. Veliko lažje bi ga umestili na predhodno kratko ploščo Waver (2016), ki je bolj udarna in manj rahločutna kot večina komadov na Where If Not Now. Vendar Haikuji s tem ne podrejo tega, kar je album gradil do poprej. Zdi se le, da so obiskali svoj star vrtiček in ga pričeli znova obdelovati poleg novega in bujnega. V prihodnosti bo zanimivo opazovati, kaj bosta en in drug obrodila ali pa ju bodo Haikuji nemara združili v enega velikega.
Z Where If Not Now so Haiku Garden postavili mejnik za slovenski shoegaze in z njim stopili ob bok tujim skupinam z več kilometrine kot so Nothing, Slowcrush in Slowdive, če jih naštejemo samo nekaj, ki so letos in lani prav tako izdale nov album. Pohvalno je, da se v poplavi slovenskih skupin znajde ena, ki poslušalca tretira na drugačen način in sicer, da ga s tehnično dovršeno podajo svoje zvočne podobe in besedil tolaži, nudi topel objem in dovoli sanjati. Ne kliče k aktivni participaciji, ampak se osredotoča zgolj na notranje doživljanje in s tem k človeku kot posamezniku. Pri tem gre pri vsakem izmed 9ih komadov za portretiranje iskrenih občutij kot so osamljenost, ranljivost in hrepenenje: vse kar vodi človeka naposled k želji odkrivati nekaj novega zase. To željo je moč opaziti tudi v glasbenem ustvarjanju četverca na pričujočem albumu. Haiku Garden svoji shoegaze osnovi dodajajo primesi noisa, elektronske ritmike in melodijo sitarja, kar naposled najde svoj izraz v progresivnem in samosvojem zvoku. Where If Not Now tvori dovolj razgibano in pestro celoto, ki ji je vredno večkrat prisluhniti.
