Večer stare šole hardcore punka

Minulo soboto, 21. 2. 2015 je klub KURD  v Pekarni ponudil vplogled na hardcore punk sceno iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Večina današnjih mladih alternativcev vrjetno sploh ne pozna, kako sta včasih hardcore in punk hodila z roko v roki. Današnji mladi potrošniki, ki po moji oceni na koncerte hodijo predvsem za to, da lahko rečejo, da so bili tam in ker so morda logo glavne skupine videli na nekem alternativnem medijskem portalu. Eden izmed takšnih »fenomenov« je recimo skupina Misfits, katere logo pozna praktično vsa laternativna mladina, ki pa v isti sapi ne zna našteti ime niti enega njihovega albuma, da o naslovih pesmi sploh ne govorimo. Da, potrošništvo oziroma konzumerska logika je napadla tudi podzemne rove glasbene kulture. Morda tudi zaradi tega današnja alternativna mladina ob besedi hardcore najprej pomisli na zveneča imena kot so Madball, Sick Of It All in Biohazard, ki pa so oddaljena svetlobna leta, od tistega prvotnega hardcora iz osemdestih let prejšnjega stoletja. Tako po filozofski, kot po glasbeni plati. Povezave s punkom pa so popolnoma izginile.

In prav to enoumje konzumerske logike je hotel sobotni koncertni večer, ki so ga poimenovali Kids Of The Black Hole, presekati z ostro nabrušeno sekiro. Pravzaprav kitarami, bobni, basom in udarnim vokalom. Orožja s katerimi so domače skupine hotele spomniti na začetke hardcore punka, ki se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja manifestiral z imeni, kot so Minor Threat, Bad Brains, Jerry's Kids in Negative Approach, če naštejem le nekatere.

Atmosfera je že pred začetkom koncerta v klubu KURD delovala, prijateljsko in predvsem enakopravno. Glasbeniki so svojo opremo postavili namreč pred oder na plesiče in bili tako višinsko izenačeni z obiskovalci. Brez gledanja zviška in brez pretirane oddaljenosti, ki se dogaja na megalomanskih koncertih brez duše.

Kot prva sta pod oder stopila pekarniška Terror Unit, dvojec, ki svojo glasbo producira s pomočjo bobnov in distorzirane bas kitare. Gre predvsem za politično oziroma anti-politično nastrojen dvojec, ki se z glasbenim predalčkanjem ne obremenjuje. Zato lahko v njuni glasbi slišimo vplive od death metala do crust punka. Morda sta me še najbolj spominjala na pionirje dvojcev teh zvrsti, Man Is The Bastard. Tokrat sta v živo nastopila prvič in podpora iz publike je dala vedeti, da sigurno ne zadnjič.

Sledili so krški Final Approach, ki so glasbeno še najbolj podobni že prej omenjenim predstavnikom hardcore punka iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Brezkompromisen, hiter hardcore punk, ki politikom neutrudno pljuva v obraz in drži ogledalo celotni družbi. Fantje so sobotni nastop uporabili za predstavitev svežega albuma Sleep, Work, Buy, Die, ki nazorno kaže njihov pogled na trenutno družbeno stanje. Škoda, da je njihov udaren nastop skazilo nekoliko slabše ozvočenje in za moj okus pretih vokal, ki je deloval predvsem kot ozadje njihove glasbe. Je pa res tudi to, da so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja koncerti takšnega kova zveneli precej podobno.

Kot zadnji so betonsko tla popokali Sirup Za Izkašljevanje iz Železnikov. Gre za prekaljene glasbenike, ki alternativno sceno dopolnjujejo že vsaj dvajset let. Svoj gnev nekako najbolje izražajo skozi crust punk, ki se na trenutke prelevi v grind in se nato rokuje s staro šolo hardcora. Še najbolj so spominjali na angleške veterane Extreme Noise Terror, ki visoko dvignjejo pest upora držijo že vse od daljnega leta 1985. Morda so me Sirup Za Izkašljevanje še najbolj navdušili, saj so zaradi podobnosti z Extreme Noise Terror in boljše nastavljenim razmerjem med glasbeno podlago in vokalom v meni prebudili spomine na devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je scena še resnično živela in potrošniška kultura še ni imela glavne besede. Predvsem pa se je na takšnih koncertih drenjalo ljudi, ki so na koncert prišli zaradi podpore sceni in ne kljukice v osebnem dnevniku.

Devetdeseta leta so žal seveda mimo, lahko pa se iz njih tudi kaj naučimo. V nekaterih primerih celo ne bi bilo nič narobe, če bi se zgodovina ponovila, ampak človeštvo je žal že doktoriralo iz ponavljanja najbolj temačnih trenutkov zgodovine. Bomo končno odprli oči ali jih še vedno držali široko zaprte?

Facebook Twitter Deli
0 comments