Lutnja in ?aga - Dario Krmpoti? in Jozef van Wissem

1. februarja sta se v Gustafu, v okviru Mar?eve 25-letke primerila ?e dva koncerta. Tokrat s skrajno eksperimentalnih koncev glasbe: tako ?anrsko kot instrumentalno. U?esa tistih, ki so bili dorasli izzivu, sta z nenavadnimi frekvencami in hipnoti?no ritmiko intrigirala vsestranski splitski umetnik, v tokratni iteraciji, ?agogodec Dario Krmpoti? in nizozemski lutnjar in komponist Jozef van Wissem.

Dario se, kot sam pravi, s svojo ?ago ?sporadi?no bori proti sodobni glasbi, polni mikrofines, ki jih glasbeniki dodajajo skozi ra?unalni?ko postprodukcijo? in ho?e ljudem nazaj pribli?ati ?direkten zvok glasbila, ki se ne skriva za algoritmi?. Na?agal nam je za slabih dvajsetih minutah programa, ravno dovolj, da je dodobra predstavil spekter razli?ne glasbe, ve?inoma vsem poznane klasike, kot so Speak Softly Love iz prvega Botra, Armstrongov La vie en rose in Straussov Na lepi plavi Donavi, skupaj z rednimi humornimi vlo?ki in pristnim stikom s publiko, ki se je dodobra nakrohotala ob njegovih ?aljivih opazkah. Pri dveh komadih se mu je kot ?druga ?aga? spontano pridru?il ?e Jernej ?Jeca? Osim in poskrbel za posre?eno, zlove??e zvene?o kakafonijo, ko je k osnovni melodiji prispeval svojo ad hoc spremljavo, s ?imer je prijetno pikantno za?inil koncert. Zvok ?age je verbalni opredelitvi verjetno najbli?je, ?e re?emo, da gre za integralno vsoto posluha petja siren, in plovbe skozi poznana barja, pono?i, ko do?ivijo mra?no metamorfozo. Celovit, kontinuiran zvok, z mo?no izra?eno analognostjo. Katarzi?ni finalni kitarski solo v Floydovih Echoesih. Vsekakor vredno posluha za vse glasbene gurmane. 

Jozef je ve?ini verjetno najbolj poznan, ali pa njegovo glasbo vsaj nevede poznajo, skozi Jarmuschev zadnji film Only lovers left alive. Samotitulirani osvoboditelj lutnje se je pred dvajsetimi leti na ?tudiju v New Yorku odlo?il, da prekine s tradicionalno, akademsko posturo in se v eklekti?ni maniri prelevi v klasi?nega glasbenika s punkrockerskim odnosom do glasbe. Skozi kariero je preizkusil mnogokaj, od improvizacije, snemanja albumov na nizozemskih poljih, pisanja palindromskih pesmi. In mi smo mislili, da je Siddhartin Eboran vi?ek kreativnosti. Nak, jako zmotno.

Na oder je prikora?il, oble?en v temno usnje, s trejdmark neumitimi, rahlo ple?e?imi sivimi lasmi (naslednja lasnoevolucijska stopnja Vida Vali?a?), ki so mu v tokiohoteli? stilu padali ob licu in takoj je bilo jasno, da s tipom ni ?ale. Za razliko od Daria je bilo verbalnega transferja med publiko in izvajalcem le za prgi??se, kar je v sijajni sinergiji s samo glasbo pomagalo poustvariti psevdo-pop-srednjeve?ko atmosfero. Njegova glasba je delovala skrajnje eteri?no, odmaknjeno od vsakdanjega ?ivljenja in pojasnljivosti v pojmih materialnega ?ivljenja. Nekaj kar bi lahko akompaniralo zadnje kadre Vesoljske Odiseje 2001, ko junak nemo drsi po prostoru in ?asu, skozi ?ivljenje do smrti in nato ponovnega za?etka cikla. Podobno je z njegovo glasbo. Na videz neskon?na repeticija ritmi?nih in melodi?nih tem, z ustaljeno basovsko linijo, brez kakr?nih koli deviacij od zastavljenega okvirja. Po vseh standardnih muzikali?nih kalkulacijah obsojeno na ?iv dolg?as, ki pa se v praksi ni in ni manifestiral. Samo trije poslu?alci so se recimo pregre?ili z mobitelom. ?e premorete vsaj malo ob?utka za weltschmerzen in letargijo, vsekakor sijajna izbira!

Facebook Twitter Deli