Curse Of Instinct so nazaj!

Sicer metalska publika velja za najbolj zvesto med vsemu subkulturami, ampak tokrat ni šlo toliko za za to. Šlo za nostalgijo, za pričakovanje, za radovednost. Mariborske legende metalcora Curse Of Instinct so namreč po šestih letih zopet združili glasbila. In to je bilo že praktično zagotovilo za napolnjen klub MC v Pekarni. Ko so nas leta 2007 v taisti koncertni dvorani »zapustili« s sicer odličnim poslovilnim koncertom je kljub temu večina pododrskih navdušencev domov odšla sklonjenih glav, saj smo izgubili paradnega konja slovenske metalcore scene. Seveda scena po njihovem odhodu ni propadla, se pa je nekoliko spremenila. Curse Of Instinct so bili namreč še poslednji predstavniki tistega pravega metalcora, ki smo se ga konca devetdesetih let prejšnjega stoletja tako zelo veselili. V subkulturo metala in hardcora je prinesel nekaj novega, svežega. Žal so ga kasnejše generacije popolnoma pokvarile in dajale povdarek na določene elemente, ki z originalom ali če hočete, začetki metalcora nimajo praktično nič skupnega. En takšen element so sigurno prenakopičeni breakdowni oziroma načrtno počasnenje kitarskega ritma, ki zvenijo precej pocukrano, četudi večina novodobnih metalcore bendov, slednje prodaja pod brutalo. Da ne govorim o zdaj že skoraj pregovornem »Fashion before passion« oziroma imidžu pred strastjo, kjer so od glasbe pomembnejši tatuji in razširjeni ušesni mešički.

Zato je petek, 27. 3. 2015 v klubu MC obljubljal potovanje v preteklost. V čas metalcora, kot so ga preigravali legendarni Undying, Newborn in tudi Heaven Shall Burn ter Caliban, ki še danes veljata za velikane tega žanra. In prav ta vzhičenost pred velikim povratkom domačih bojevnikov je morda delala krivico njihovi predskupini Free Ride iz Zagreba. Čeprav tudi pri njihovi glasbi ne gre za pretirano pocukran metalcore je publika svoje misli popolnoma osredotočila na domače Curse Of Instinct in dala nekoliko slabšo podporo hrvaškim soborcem. Čisto človeška situacija, ki je ne gre pretirano zameriti. Katarza občinstva je bila namreč dosežena takoj, ko so na oder stopili Curse Of Instinct in po šestih letih spet iz odra nagovorili publiko. Štajerska publika jim ni zamerila niti tega, da so prvi koncert po šetih letih zaigrali v ljubljanskem Orto baru in šele drug koncert posvetili rodnemu Mariboru. Nekoliko nesramno bi lahko trdili, da smo prestolnici celo privoščili ta koncert, saj v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ni imela tako vidnega predstavnika tega žanra. In tako so Curse Of Instinct po Orto baru v zrak spravili tudi napolnjen klub MC v Pekarni. S svojim metalcorom, ki navdih jemlje tudi v blackmetalskih kitarskih melodijah dodelanih solažah in rafalnem vrtenju dvojnega pedala na že tako hitrem tempu bobnanja, so naježili kožo slehernemu členu pododrske frakcije. Časovni stroj je dokončno zagnal zvok kitar, ki pri Curse Of Instinct ni nikoli zvenel klišejsko deathmetalsko, ampak veliko bolj umazano ali če hočete, distorzirano oziroma popačeno. Fantje niso pozabili niti na za njih značilne odrske akrobacije, kjer se en drugega dvigujejo na ramena ali preigravajo glasbila skozi raztegnjene noge drugega. Tudi petje in igranje kitare med občinstvom je ostalo v železnem repertoarju. Glas Mihe Laha na vokalu ni v teh letih pavziranja prav nič izgubil na brutalnosti, ki je do leta 2007 sejala po domači in tuji metalcore sceni. Vokal namreč pri metalcoru igra veliko vlogo, saj se uporablja kot enakovredno glasbilo oziroma dopolnilo vsem ostalim.

Koncert, ki ne bi smel imeti konca, kot ga ne bi smela imeti skupina Curse Of Instinct. Žal so načrti skupine za prihodnost še precej negotovi. Ponovna združitev po besedah Mihe Laha žal ni bila posledica priprave novega materiala ali načrtovanje daljše turneje, ampak je šlo bolj za odgovor na vse provokacije njihovih navdušencev, ki nikoli niso vrjeli v njihovo popolno slovo. Šlo je tudi za to, da skupna iskrica članov nikoli ni dokončno ugasnila, čemur se po tolikih letih niso zmogli več upreti. V tolažbo vseh navijačev dobrega starega metalcora pa plani zasedbe Curse Of Instinct vseeno še ne zajemajo vnovične pavze, ampak se nagibajo v smeri »pustimo se presenetiti.«  

Facebook Twitter Deli
0 comments